UČNA POT

Vabimo vas, da si pred vstopom v gozd vzamete nekaj trenutkov časa ter odgovorite na zgornji vprašanji. Morda boste na poti našli ustrezne odgovore ali celo nova vprašanja?

Gozd je zapleten in kompleksen naravni ekosistem, ki ga opredeljuje strnjena poraslost z gozdnim drevjem. Gozdovi so zelo različni, raznoliki in obširni, zato so med najpomembnejšimi kopenskimi ekosistemi na Zemlji. V Sloveniji gozd pokriva več kot polovico kopenske površine, v občini Nazarje kar 74 %, neposredno in posredno pa vpliva na ostalo polovico.
Gozd je kljub temu, da človek vanj posega in ga posredno ali neposredno sooblikuje že tisočletja, dobro ohranil svojo prvobitno naravno podobo. Je življenjski prostor rastlin, živali, gliv in drugih skupin organizmov, ki smo jih ljudje iz spremenjenih in neposredno upravljanih sistemov (kmetijske in urbane površine) izrinili.
Gozd opravlja številne ekosistemske storitve. To so koristi in dobrine, npr. varstvo pred erozijo, uravnavanje klime in blaženje klimatskih sprememb, čiščenje zraka in vode, lesa, nudi nam sprostitev, navdih itd. S tem celostno vpliva na življenje ter blagostanje ljudi.
Gozd vsak človek razume in doživlja po svoje. Poleg visokogorja in morja je prispodoba neokrnjene, prvobitne narave.

Gozd hrasta gradna in belega gabra s primesjo bukve in drugih vrst že tisočletja prerašča ta pobočja.

Naravno podobo gozda na vsakem rastišču narekujejo klimatske in talne razmere ter vpliv človeka. Le pragozd je izjema; opredeljen je kot gozd brez vpliva človeka.
Prvotni gozd na Samostanskem griču je mešan gozd listavcev, predvsem hrasta gradna in belega gabra, s skupinsko primesjo bukve in posameznih dreves drugih vrst, predvsem lipe.
Na gozdnem robu, kjer je več svetlobe, se poskušajo uveljaviti številne grmovnice: najuspešnejše so leska, črni trn, rdeči dren, trdoleska in črni bezeg ter grmaste oblike drevesnih vrst, beli gaber in maklen.
Spomladi pred olistanjem je v zeliščnem sloju polno spomladanskih žafranov in zvončkov, ki jim sledijo podlesne vetrnice. Ko se krošnje olistajo, postane zeliščni sloj boren.
Živalski svet sestavljajo predvsem različne žuželke in ptiči, ostalih skupin je zaradi stalne prisotnosti človeka malo.
Del griča, ki je bil še pred desetletji kmetijska površina, se zarašča z robinijo (nepravo akacijo), del pokriva nasad smreke.
Zaradi tople lege in razgleda, je gozd priljubljeno sprehajališče krajanov in na gosto prepreden s potmi.

Brez gozda bi bilo tukajšnje strmo pobočje podvrženo eroziji, povečal bi se odtok vode. Koreninski pletež rastlin, opad in gozdna tla to preprečujejo. Vodo tudi očistijo.

Nad tem pobočjem je znatno vodozbirno območje, poleg tega so tla na večjem delu pokrita z materiali, ki onemogočajo vpijanje padavinske vode. Glavnina vode odteče po strmem pobočju, kjer njen hitri odtok upočasnijo koreninski pletež drevja in grmovja, zelišča, praproti ter mahovi in listni opad.
Povsem drugače se obnaša voda na cesti, vlaki ali poti, tudi naši. Zaradi zbitih tal ne more pronicati, zato teče po površini, se zbira in pridobiva na moči. Zato jo čimprej odvedemo s poti v gozd, kjer se razprši in ustavi.
Rahla gozdna tla lahko posrkajo večino padavinske vode in močno zmanjšajo njen odtok po pobočju. S tem preprečijo erozijo in hkrati uskladiščijo veliko vode, ki bo rastlinam dostopna še dolgo časa po dežju.
Del vode, ki odteče, se zbira v izvirih, je prečiščena in obogatena z minerali ter huminskimi snovmi.
Gozd je zbiralnik in filter vode. Najučinkovitejši je odrasel in raznolik gozd z velikim deležem starih dreves.

Že od daleč vidimo, da so si na videz enoliki gozdovi zelo različni. Ločimo mešane, listnate in iglaste gozdove.

Za Zgornjo Savinjsko dolino, kamor spada občina Nazarje, je značilna velika poraščenost z gozdovi, kar imenujemo gozdnatost. Gozdovi v občini Nazarje pokrivajo kar 74 % površine občine, krasi jih velika biotska raznolikost, imajo visoke lesne zaloge kvalitetnega lesa velikega števila drevesnih vrst.
Po barvah krošenj že od daleč vidimo, da se drevesa v gozdu razlikujejo. Enako velja tudi za gozdne sestoje. Tako imenujemo posamezne dele gozda, ki se po določenih značilnostih razlikujejo od drugih.
Razlike se izražajo v vsakem letnem času drugače. Najizrazitejše so pozimi, ko so listavci brez listja, poleti pa so razlike najbolj zabrisane. Spomladi izstopajo drevesne vrste, ki cvetijo, jeseni pa krošnje tistih, ki imajo drugače obarvane liste od prevladujoče bukve.
Dobro razločimo iglavce od listavcev in hkrati iglavce ter listavce med seboj; krošnje smrek so temnejše, krošnje borov pa svetlejše. Bukovo listje je nežnejše od hrastovega, zato so krošnje bukev svetlejše. Javorji, češnje in bresti dokazujejo spomladi svojo prisotnost s cvetenjem, jeseni z obarvanim listjem.
Meje med nekaterimi sestoji so zelo ostre in nedvomno vidne, kar nakazuje različno lastništvo parcel, pogosto tudi to, da so smrekovi sestoji nastali s sadnjo. Drugod so prehodi zabrisani, kar je največkrat odraz raznolikega terena in naravne zasnove, to je pomladitve.

Zeliščni vrt in drevo ginko pred frančiškanskim samostanom nas opominjata na nekdanjo lekarno, spominska plošča na ljudsko šolo, v knjižnici pa si lahko ogledamo inkunabule in Trubarjev prevod evangelijev.

Frančiškanski samostan s cerkvijo je kulturni spomenik velikega pomena za občino Nazarje. Pred dobrimi 300 leti (leta 1632) so frančiškani prišli v te kraje in že leta 1639 zgradili samostan, ki je postal duhovno in kulturno središče tega dela doline.
V obdobju 1695-1825 je v samostanu delovala lekarna. Preparate za lastno zdravljenje in zdravljenje prebivalcev so menihi izdelovali sami, za kar so uporabljali predvsem zelišča, ki so jih gojili na samostanskem vrtu.
Od leta 1786 do 1941 je bila v samostanu ljudska šola, kar je krajanom prineslo znanje in s tem tudi nekoliko boljše življenje. Težko si danes predstavljamo, da je bilo pred dvestotimi leti branje in pisanje privilegij.
Samostanska knjižnica hrani dragocene inkunabule iz leta 1497, Trubarjev prevod evangelijev iz leta 1582 in zelo lepo ohranjeno Dalmatinovo Biblijo iz leta 1584. Inkunabule so knjige, ki so bile natisnjene pred letom 1500.
Ob samostanu stoji župnijska cerkev Marijinega oznanjenja. Zgrajena je bila leta1661, obdaja prvotno loretsko kapelo iz leta 1627. Cerkev je tipično renesančna stavba z baročno opremljeno notranjostjo, eden od umetnikov je bil tudi znameniti kipar Francesco Robba.

Že na tem majhnem prostoru lahko občudujete veliko število različnih vrst mahov, praproti, zelnatih rastlin, zelišč, grmov in dreves. Med njimi najdemo tudi glive in živali, predvsem ptiče ter žuželke.

Okoli našega stojišča na zelo majhni površini raste večje število odraslih dreves različnih vrst: bukve, bresti, češnje, gabri, hrasti, lipovci in smreke.
V njihovi senci v grmovnem in zeliščnem sloju se jim pridružijo še javorji, jelke in makleni ter seveda številne grmovne vrste, ki so izkoristile vrzeli med krošnjami zaradi pred leti posekanega drevesa. Doseže jih dovolj svetlobe, da nekatere že lahko proizvajajo plodove.
Tudi zelišč, praproti in mahov ne manjka, ob vsakem letnem času nekaj raste ter zeleni, pozimi denimo zimzelen in bršljan.
Ta majhen košček gozda je raj za ptiče, ki lahko na tem mestu gnezdijo in imajo skoraj vedno na razpolago nekaj hrane tik pred kljunom. Številne so tudi žuželke, posebej poleti. Drugih skupin živali je manj, največ je malih glodavcev, ki jih ponoči lovi lesna sova.
V Sloveniji raste v gozdovih 72 avtohtonih (domačih) drevesnih vrst, med katerimi je deset vrst iglavcev. Naravna sestava drevesnih vrst v Sloveniji je zelo pestra, celo ena najbolj pestrih v Evropi.
V manjšem deležu gozdov so prisotne še tujerodne vrste, predvsem v obliki nasadov. Teh vrst je prek 50, vendar predstavljajo izredno majhen delež v številu dreves in lesni zalogi.

Odmrlo organsko snov (biomaso) razkrojevalci predelajo v anorgansko (minerale). Slednje omogoča rastlinam črpanje hranil za njihovo rast in razvoj.

Odmrla organska snov (biomasa) se mora razgraditi v minerale, da je ponovno dostopna rastlinam za njihovo rast in razvoj.
Odmrli deli rastlin in živali se najhitreje in najuspešnejše razgrajujejo oz. razkrajajo v vlažnem okolju.
Pri tem, povezano in soodvisno na različne načine, sodelujejo številni organizmi, ki jim pravimo razkrojevalci. To so predvsem bakterije, glive in deževniki, vendar tudi druge drobnoživke (mikroorganizmi) in talni organizmi. Pridružujejo se še žuželke, ptiči in mali sesalci.
Enostavneje povedano – odmrlo in živo organsko snov organizmi razkrojijo tako, da jo razgradijo (npr. zdrobijo) ter pojedo in prebavijo. Razkroj poteka praviloma tako, da ga začnejo večji in nadaljujejo manjši organizmi. Produkti razkroja so enostavne anorganske snovi (minerali), voda in plini.
Pomemben delež pri razkroju imajo žuželke, ki so lahko aktivne kot odrasli osebki ali kot ličinke. Znani so različni podlubniki, ki vrtajo rove pod lubjem ali v lesu in se tako prehranjujejo, hkrati pa v rove naselijo glive. Te les razkrajajo za lastno hrano, z njimi se hranijo tudi podlubniki. Med razkrojevalce uvrščamo tudi gozdne mravlje, ki so hkrati plenilke.
Glive povzročajo trohnenje lesa, npr. štorov, ko kompakten in trden les postaja vedno bolj porozen in krhek, hkrati pa vse lažje vpija in zadržuje velike količine vode. V istem štoru lahko zasledimo rove različnih vrst žuželk in drugih organizmov.
Razkroj organskih snovi v gozdu poteka v različnih stopnjah, od humusa do prhline pa vse do mineralov. Ti so ponovno dostopni koreninam rastlin.

Velika večina gozdov v Sloveniji (več kot 95 %) se obnovi po naravni poti.
Naravno pomlajevanje je temelj sonaravne podobe gozdov v Sloveniji.

V javnosti prevladuje zmotno prepričanje, da gozdarji in lastniki gozdov slednje obnavljajo oziroma pomlajujejo predvsem s sadnjo sadik gozdnega drevja. Vendar se to izvaja le na majhnem delu gozdov. Sadijo predvsem na površinah, ki so jih ogolile naravne ujme, npr. požari in vetrolomi ali napadi podlubnikov.
Glavnina gozdov se obnovi po naravni poti z naletom semena bližnjih in oddaljenih dreves. Večina drevesnih vrst razširja svoja semena s pomočjo vetra in živali. Drevesa s težjim semenom (hrasti, kostanji ter bukve) na daljše razdalje razširjajo predvsem živali.
Gozd je s semeni radodaren. Drevesa jih proizvajajo na zalogo, le tako lahko z njimi pokrijejo nenadno ogolele večje ali manjše površine, da se pomladijo. Vsakih nekaj let glavne drevesne vrste semenijo zelo obilno, zato pravimo, da je takrat semensko leto.
Gozdarji načrtujemo in usmerjamo pomlajevanje gozda s količino in jakostjo poseka v gozdu, ki ga je treba obnoviti. Te poseke imenujemo pomladitvene sečnje. Z njimi pridobimo les in hkrati posnemamo naravne procese propada dreves. Po tem poseku pride do gozdnih tal več svetlobe in toplote, kar omogoči rast pomladka, ki ga pred ekstremi varujejo drevesa starega gozda.
Z rastjo in razvojem pomladka vsakih nekaj let dodatno posekamo del odraslih dreves, dokler pomladka povsem ne sprostimo. S tem smo osnovali in vzgojili nov, negovan ter zato stabilen in kakovosten mlad gozd.

Starost smreke lahko ugotovimo s štetjem vretenc na deblu.

Zagotovo poznate smrekove vršičke, mlade zelnate oziroma neolesenele poganjke na koncu vejic (in debla). Vsako leto zrastejo novi in do jeseni olesenijo. Tako drevo raste v višino in širino.
Vsak poganjek pomeni eno leto rasti  zadnji oleseneli je torej star eno leto, predzadnji dve, naslednji tri itd. S štetjem poganjkov oziroma vretenc na deblu drevesa lahko na enostaven in hiter način ugotovimo njegovo starost, ne da bi ga morali posekati. Pri štetju je treba upoštevati še morebitne poškodbe zaradi objedanja ali drugih vzrokov.
Ta drevesa so majhna, vendar niso mlada. Stara so več deset let, zagotovo vsa najmanj 30, nekatera tudi preko 50. Kaj je narobe z njimi? Zakaj je tako'?
Vsako živo bitje potrebuje za uspešno rast in razvoj ugodne življenjske pogoje: abiotske (svetloba, toplota, hrana, voda, prostor) ter biotske (odsotnost bolezni in škodljivcev, simbioza pri večini rastlin, druge živali pri večini živalskih vrst). Če vsega omenjenega ni, ne uspeva najboljše.
Našim smrekam je najverjetneje primanjkovalo svetlobe, ker so rasle v senci drugih dreves in grmovja. V teh težkih in zahtevnih pogojih lahko preživijo tudi zato, ker so drevesne korenine med seboj povezane s hifami gliv, po katerih si lahko izmenjujejo vodo in hranila.
Gozd deluje kot velik sistem med seboj povezanih organizmov (gozdni internet).

Karbonatne kamnine so prepustne za vodo, ki skozi njih pronica.
Tla so zelo plitva in revna.

Samostanski grič je skalni osamelec. Sestavljajo ga karbonati, predvsem dolomitni apnenec, nekaj je tudi apnenca in dolomita. Kamnina je zelo drobljiva in na zraku hitro razpada, zato je zelo podvržena eroziji.
Razpadanje kamnin na zraku lahko opazujemo na več mestih naše poti. Tudi otroci lahko zdrobijo manjši kamen, najlažje spomladi, ker prek zime sveže razpoka zaradi mrazu in vode.
Tla, ki so se razvila na teh kamninah, so večinoma zelo plitva in revna, kar je dobro vidno na useku nad cesto. Vendar tudi iz gole skale rastejo različne rastline, saj imajo na tem mestu dovolj vlage za uspevanje. Karbonati so prepustni za vodo, ki skozi njih lahko pronica, po številnih poklinah se lahko tudi pretaka in prenaša raztopljene mineralne ter huminske snovi.
Kjer je površje bolj položno in je izpiranje manjše, so se razvila srednje globoka in rodovitna tla. Tla, ki so bila v preteklosti namenjena kmetijski rabi, so kakovostnejša tudi zaradi gnojenja, sedaj pa njihovo rodovitnost vzdržuje bogat listni opad.

Gozd je naravna vegetacija Slovenije. Če opustimo obdelovanje kmetijskih površin, jih prekrije in zaščiti gozd. Na tem mestu s tujerodno robinijo (nepravo akacijo).

Robinija je prav zanimiva vrsta; po eni strani je strupena (lubje, listi in plodovi), po drugi pa je méd »akacije« zelo zdravilen in okusen, okusni so tudi njeni ocvrti cvetovi.

Osojna pobočja griča je vedno poraščal gozd, prisojna pa je človek že pred stoletji izkrčil in spremenil v kmetijske površine.
V spodnjem delu griča je bil še pred pol stoletja lep sadovnjak, okoli pa redno košen travnik. Sčasoma so lastniki košnjo opustili, travnik pa je nato postal pašnik za govejo živino.
Ko so prenehali pasti, se je začelo zaraščanje z grmovjem in pionirskimi vrstami drevja. Potem so čebelarji posadili nekaj robinij.
Robinija (Robinia pseudoacacia), bolj znana kot neprava akacija, kratko akacija, je tujerodna drevesna vrsta, ki izhaja iz Severne Amerike. V Evropo so jo prinesli zaradi zelo velike medonosnosti, vsestransko uporabnega lesa, zanimivega videza in dišečih cvetov. Najbolje uspeva v vinorodnih območjih.
V gozdovih se v ugodnih razmerah začne močno in nezadržno širiti do te mere, da izriva domače drevesne vrste in s tem slabi biotsko pestrost gozdov. Ko se razširi, jo je skoraj nemogoče iztrebiti. Zlasti nevarna je na posekah. Robinija je v Sloveniji tujerodna invazivna drevesna vrsta.
Zaraščanje kmetijskih in drugih površin v gozd lahko preprečimo samo z njihovo redno obdelavo in rabo.

Nasad smreke je star 50 let. V zadnjih dveh desetletjih je vedno bolj poškodovan zaradi vetra in snega ter podlubnikov.

Smreka je zdravilna rastlina (smrekovi vršički, smola in med).
Smrekov (ali gozdni) med je kakovostnejši od cvetličnega.
Drugo ime za smreko je brina.

Takoj ko ta gozd zagledamo, lahko ugotovimo, da ni nastal po »naravni poti«, ampak je bil posajen. Drevesa namreč rastejo v vrstah in so enakomerno razporejena. Gozd je bil posajen okoli leta 1975.
Nasad ni bil negovan (preredčen), zato drevesa rastejo zelo na gosto, krošnje so kratke in šibke.
Drevesa niso prilagojena okolju (rastišču), zato ima večina poškodovane (zlomljene) vrhove zaradi snega in vetra. Nekaj se jih je posušilo tudi zaradi napada podlubnikov.
Tak gozd ni zdrav, zato počasi a vztrajno propada. Le redka drevesa bodo doživela pravo starost.
Med smreke se bodo zaradi vse večjega dotoka svetlobe in toplote do tal vrasli različni listavci, zlasti tisti, ki prenesejo sušo in višje temperature. Gozd bo postal bolj naraven.
Smreka je v Sloveniji domača (avtohtona) drevesna vrsta, naravno uspeva predvsem v gorskem svetu. Njen naravni delež v drevesni sestavi bi bil zelo majhen, le 8 %, danes (2024) je 30 %.
Zaradi velike ekonomske zanimivosti (vsestransko uporaben in vreden les, hitra rast) in prilagodljivosti (uspeva povsod, lahka vzgoja) so jo več kot 200 let množično sadili povsod po Evropi (in Sloveniji), v velikem obsegu tudi v nižje lege, na neprimerna rastišča. Njen delež se je povsod izrazito povečal.
Sprva so ti gozdovi zelo dobro uspevali, a sčasoma so se začele pojavljati težave. Ogrožati so jih začeli vetrolomi in snegolomi, nato podlubniki, zimske in poletne suše. Delež smreke v gozdovih se intenzivno zmanjšuje.

Trajnost, sonaravnost in mnogonamenskost so tri načela, po katerih deluje slovensko gozdarstvo.

Gozdovi so življenjsko pomembni za vse nas, lastnike in družbo kot celoto, saj je ključni del, ki ohranja naravo. Zgodovina je pokazala, da jih lahko s pretiranim izkoriščanjem in neprimerno rabo hitro razvrednotimo in uničimo. To se ponekod po svetu kaže tudi v sedanjosti.
Za zdravje, ohranitev in razvoj gozdov je slovenska gozdarska stroka oblikovala tri temeljna načela.
Temeljna načela za ravnanje in gospodarjenje z gozdovi so trajnost, sonaravnost in mnogonamenskost.
Trajnost najuspešnejše zagotavljamo s primernim posekom in preprečevanjem krčenja gozdov tam, kjer jih primanjkuje, to je v nižinah in okolici naselij. V gozdu ne smemo posekati več lesa, kot ga tam v določenem času priraste. S takšnim ravnanjem trajno ohranjamo lesno zalogo gozda na primerni višini. Enako velja za druge dobrine, npr. nabiranje gozdnih sadežev, zato so količine nabiranja omejene.
Sonaravnost pomeni, da pri načrtovanju razvoja gozdov in delu v gozdovih v največji možni meri posnemamo naravni gozd. V ta namen smo postavili mrežo gozdnih rezervatov, ki smo jih prepustili naravnemu razvoju (v njih ne sekamo) in jih spremljamo, kako se razvijajo.
Mnogonamenskost pomeni, da gozd na nekem prostoru istočasno nudi več storitev in uslug: proizvaja kisik, čisti zrak, zadržuje vodo, uravnava klimo, omogoča sprostitev in rekreacijo, v njem ves čas raste les, okolju najbolj prijazna surovina za številne izdelke.
Gozdarji ekosistemskim storitvam in uslugam pravimo tudi ekološke, socialne in proizvodne vloge gozdov.
Najboljši orodji za usmerjanje razvoja gozdov na osnovi teh načel sta ustrezna izbira drevja za posek (odkazilo), ki je naloga gozdarja, medtem ko je pravilno izveden posek naloga lastnika.

Mokrišča so izredno pomembni življenjski prostori za ohranjanje narave, vir biotske raznovrstnosti – tudi ljudje smo od zdravih mokrišč življenjsko odvisni.

Mokrišče je območje, ki je občasno ali trajno zadostno preplavljeno z vodo, da nastane dinamičen a trajen preplet kopenskih in vodnih ekosistemov. V njem vrvi od življenje in je hkrati prostor bogate biotske raznovrstnosti.
Tako je tudi tukaj. Voda, ki se steka s pobočij, je naletela na nepropustno podlago in zastala. Oblikovalo se je manjše močvirje z mlako na sredi. Navzgor (gorvodno) se nadaljuje v mokrotni travnik.
Vrbe, topoli in jelše, ki rastejo ob robu, so prilagojene na mokra tla in obožujejo vodo. Spomladi se v vodi mrestijo dvoživke, poleti pa nad vodo gospodarijo kačji pastirji.
Nekateri še vedno mislijo, da so mokrišča vir zalege komarjev (ti pikajo in prenašajo bolezni) in drugih nekoristnih organizmov, včasih tudi smradu in bolezni. V njih vidijo neuporaben prostor, kjer ni mogoče graditi ali vsaj kmetovati. Po njihovem mnenju jih je treba izsušiti ali uporabiti za odlagališče odpadkov. Zato so številna mokrišča vse bolj ogrožena.
V občini Nazarje so mokrišča poleg gozdov edini naravni življenjski prostori. Segajo od najnižje točke občine (pri Savinji) do skoraj najvišje (kal na Šavnicah na Menini). Ker jih je zelo malo in pokrivajo zelo majhno površino, jih moramo varovati in ohranjati.

Gozdni rob je srečanje dveh svetov, gozda in zunanjega, drugega ekosistema.

Tukajšnji gozdni rob se nadaljuje v grmišče, ki ga zaradi preseke elektrovoda redno vzdržujejo – vsakih nekaj let posekajo. Vzdrževanje se mora izvajati izven obdobja gnezdenja ptic in vegetacije.

Gozdni rob je prehod gozda v kmetijsko ali drugo krajino. Tako kot vse stike dveh ali več ekosistemov tudi slednjega zaznamuje velika vrstna pestrost živih bitij in njihovih medsebojnih vplivanj.
V notranjosti gozda drevesa prejemajo svetlobo samo z vrha, temu sledijo tudi krošnje dreves, ki rastejo predvsem v višino. V večini gozdov poleti svetloba ne doseže tal za uspešno rast zelišč.
Na robu gozda prihaja svetloba tudi s strani, zato so krošnje drugačne, enostranske, z močnejšimi spodnjimi vejami. Pod drevesi imajo dovolj svetlobe in toplote številne grmovnice, njihovi plodovi pa so vir hrane za živali. Prav tako je rob ugodno rastišče steblik (malina), zelišč (jagoda) in praproti. Zaradi obilice hrane in primernih mest za gnezda ter dupla se v gozdnem robu rade naselijo ptice, žuželke in mali sesalci.
V gozdnem robu so drevesa krajša in bolj tršata, saj se manj borijo za svetlobo kot v notranjosti gozda, zato skupaj z grmovnicami tvorijo ščit pred vetrovi. Najbolj učinkovit pred vetrovi je položen gozdni rob, ki se počasi spušča in prehaja v kmetijsko krajino.
Gozdni rob je učinkovit zaščitni plašč pred poletno vročino in zimskim mrazom za pomladek, mladi gozd in debla odraslih dreves.
Rob gozda z negozdnimi površinami imenujemo zunanji gozdni rob. Okoli gozdnih jas, posek in ob robovih manjših vodotokov pa tvori gozd notranji gozdni rob, ki je malo drugačen od zunanjega.

Gozdovi zadržujejo odtok vode, če jih je dovolj in so dovolj stari.

Vodna postaja Nazarje-Savinja, ki jo domačini imenujejo vodna mera, meri višino vode (vodostaj), pretok in temperaturo povsem avtomatizirano.

Reka Savinja izvira visoko v gorah in ima veliko alpskih pritokov. Njeno vodozbirno območje je obširno in ob času taljenja snega v gorah ali obilnih padavinah hitro naraste. Ima hudourniški značaj.
V sedanjosti je gozdnatost v gorskem svetu visoka, zato lahko gozd zadrži velike količine padavinskih voda, jih skladišči in čisti (filtrira).
Gozd zagotovo ni vsemogočen, ob obilnih padavinah julija in avgusta leta 2024 ter oktobra in novembra leta 1990 je padlo ogromno dežja. Teh količin gozd ni mogel zadržati, zato so posledično nastale katastrofalne poplave.
Pred stopetdesetimi leti (1875) je bila gozdnatost na ozemlju današnje Slovenije zelo nizka, znašala je 36,4 %. Zato so bile poplave stoletja pred tem pa vse do začetka druge svetovne vojne pogostejše kot danes, saj gozda ni bilo dovolj, da bi zmanjšal odtok voda. Povzročile pa so manj škode kot danes, ko je svet ob rekah pozidan.
Pri zadrževanju vode so najuspešnejši odrasli in stari ter raznoliki gozdovi. Velika drevesa so večji porabniki vode od mladih. Odrasel gozd porabi za svojo rast povprečno polovico vode, ki pade na njegova tla.
Zaradi vetrolomov ogolele površine gozdov na nasprotnem bregu, ki jih s klopce dobro vidite, še dolga leta ne bodo uspele zadržati večjih količin padavin. Hiter odtok s teh površin namreč povzroča erozijo in kali vodo v izvirih pitne vode.

Reka vabi in varuje, prinaša ter odnaša, daje in jemlje.

Sotočja rek so bila vedno strateško in poselitveno zanimiva. Poselitev zaradi mokrišč (logov in močvirij), ki so se razprostirala med obema rekama, ni bila niti mogoča niti smiselna. Le na skali ob samem sotočju so bili ljudje varni pred vsakoletnimi poplavami.
Prvotni grad, pozidan na skalni kopi sredi današnjega grajskega kompleksa, je nastal vsaj v prvi polovici 12. stoletja. Današnjo obliko naj bi dobil okoli leta 1480. Sedanji grad Vrbovec je bil povsem obnovljen leta 1992. Danes v gradu domuje Muzej gozdarstva in lesarstva Vrbovec. Muzejska zbirka predstavlja zgodovino ter razvoj gozdarstva in lesarstva v Zgornji Savinjski dolini.
Od 15. stoletja naprej so Savinjo in Dreto uporabljali za transport lesa do Beograda in včasih še dalje. Ob njunem sotočju se je zaradi transporta in možnosti izrabe vodne energije začela razvijati lesna industrija. Gospodarski razvoj kraja se je začel leta 1901 s postavitvijo prve industrijske žage, takrat druge po velikosti v Sloveniji.
Začetki urbane infrastrukture so bili postavljeni v letih 1915–1917, ko se je zaradi vojne na območje današnjega kraja Nazarje preselilo skoraj 1.200 beguncev iz Mirna na Primorskem. Ti so bili člani čevljarske zadruge, ki je delala obutev za vojsko. Hitro so postavili delavnice, prostore za bivanje, trgovine, šolo, zdravstveno oskrbo, kulturno dejavnost in gasilski dom.
Nazarje so se dejansko povečale šele po drugi svetovni vojni, ko so dobile tudi svoje ime. Pravi razvoj kraja pa se je začel z osamosvojitvijo.
Danes sta grad in sotočje prostora za srečevanje in druženje ter občudovanje narave za krajane in turiste.

V gozdu smo gostje gozda in njegovega lastnika.

Prišli ste na konec poti. Upamo, da ste na poti spoznali kaj zanimivega in koristnega o naravi, gozdu, gozdarstvu in našem kraju in da smo vas navdušili za ponovne sprehode skozi gozdove, tudi po številnih gozdnih učnih poteh po Sloveniji.
Sedaj uživajte v razgledu po širnih gozdovih Zgornje Savinjske doline, ki segajo vse do vršacev gora, ki jo obdajajo bregovi rek in robovi naselij.
Slovenci imamo od doma do bližnjega gozda le nekaj minut hoje, kar je velika priložnost za zdrav sprehod, stik z naravo in s samim seboj.
Naj vaš sprehod po gozdu ne mine brez objema drevesa. Mogočno, staro drevo vas bo napolnilo s stoletno energijo.

Naj bo vaš sprehod varen za vas, lastnika gozda in gozd sam.
Sprehod po gozdu, prav tako tek ali kolesarjenje naj potekajo zgolj po poteh, ki so temu namenjene. Dovolj jih je. Če zaidemo s poti v gozdno brezpotje, lahko nevede in nehote pohodimo in uničimo mladice gozdnega drevja, pomladek ali celo kakšno gnezdo.
Kolesarjenje po gozdu je dovoljeno samo po za to označenih poteh, medtem ko kolesarjenje po vlakah pospešuje erozijo in ni dovoljeno. Če se do gozda pripeljemo z osebnim vozilom, ga parkirajmo na ustreznem mestu, tik ob cesti. Nikakor ne zapeljimo vozila v gozd, naredili bomo škodo.
Lastniku gozda nikakor ne ugaja, če pustimo vozilo na priključku vlake na gozdno cesto, saj mu s tem lahko preprečimo izvoz lesa na skladišče ob gozdni cesti.
V gozdu je veliko sadežev in plodov. V osnovi so namenjeni razmnoževanju rastlin, zato so privlačni za živali in so njihova hrana. Omogočajo jim preživetje, hkrati pa širijo semena rastlin. To moramo pri nabiranju upoštevati in se držati zakonsko predpisanih omejitev pri količini nabiranja plodov. S tem izražamo svoje spoštovanje do narave.